Videl sem dve vrsti zvočnih knjig. Ena je snemanje, druga pa pretvorba besedila v zvok. Oba imata trg
Prva vrsta je zdaj v grobem razdeljena na dve kategoriji, ena se večinoma uporablja za izobraževanje otrok, glavna oblika pa so slikanice in zvočni posnetki.
Druga kategorija je spletno poslušanje, kot je PodCast. Način zaračunavanja prvega je enak kot pri običajnih knjigah in se pogosto prodaja skupaj z navadnimi knjigami;
Kar zadeva slednje, s tehničnega vidika s spletnim poslušanjem ni težav. To dokazuje tudi PodCast. Pri posodabljanju zahteva WIFI, kar nekoliko omejuje obseg uporabe.
Lokalno posnete knjige so na Kitajskem redke, v Združenih državah pa jih je več, na Amazonu pa je veliko zvočnih knjig. Kar zadeva drugo, je pravzaprav industrija elektronskih papirnatih knjig že prevzela vodstvo. Na primer, Kindle ima že zelo zgodaj poskusno funkcijo TTS (Text To Speech), ki se uporablja za pretvorbo e-knjig v zvočne knjige. Tovrstna programska oprema ni primerna za otroški trg, je pa zelo primerna za ljudi, katerih narava dela zahteva dolgoročno porabo vida, kot so programerji ali uredniki.
Toda kot je zapisano v njegovem vmesniku - eksperimentalne narave, to pomeni, da ni glavna potisna funkcija. Ker tehnologija TTS ni dovolj zrela, da bi simulirala ritem govora resničnih ljudi naravno in gladko, v dejanski uporabi njena uporabniška izkušnja ni dobra in jo je trenutno mogoče uporabljati samo za pomožne namene, čas za zaračunavanje storitev pa morda ne biti zrel.
Pogosta težava zvočnih knjig je, da niso primerne za nobeno vrsto nosilca vsebine. Tu je težava: med branjem je težko doseči miselni premor. Ta premor je za bralca zelo pomemben, razmišljanje in zapisovanje se morata zanašati nanj.
Če želite to narediti, je treba zvočne knjige začasno ustaviti, kar prinaša dve težavi: eno je neprijetno za upravljanje in drugo je neprijetno za priklic. Zvočne knjige so torej na splošno bolj primerne za branje brez pomislekov ali kot pomožno orodje.
